Rokoborba je oblika obute borilne veščine (brez gi kimona), pri kateri si tekmeca brez dodatnih pripomočkov prizadevata na podlagi uporabe fizične moči, teže celotnega telesa in posebnih vzvodov ter metov pridobiti premoč drug nad drugim.
Rokoborba je ena najstarejših oblik golorokih borilnih veščin na svetu (poslikave in zapisi o rokoborbi različnih starosti se pojavljajo po vsem svetu, najstarejši pa so ocenjeni na več kot 4000 let) hkrati pa je zaradi svoje zgodovinske prisotnosti v različnih oblikah po vseh celinah t.i. »svetovna« borilna veščina. Rokoborba je tudi ena izmed najstarejših oblik tekmovalnih športov.
Prva pravila moderne dobe razvoja rokoborskega športa so bila postavljena s strani Napoleonovega francoskega vojaka, ki se je imenoval Exbroyat. Razvil je tako imenovano "rokoborbo s plosko roko" in s tem izoliral star način evropskega borjenja kjer je bilo dovoljeno tudi brcanje in udarjanje. V letu 1848 je uvedel pravilo prijema nad pas in prepovedal prijemanje pod njim ter ostale boleče zaklepe ter tehnike.
"Ploskoroka rokoborba" ali "Francoska rokoborba" kakor so jo poznali v tistih dneh se je razširila po vsej razviti Evropi tistega časa in postala popularen šport, ki je postal osnova grško-rimskemu klasičnemu olimpijskemu slogu.

V zadnjih letih je velika želja po promociji prijemalnega borilstva rodila tudi novejše poenostavljene discipline, ki delujejo v okviru mednarodne amaterske rokoborske zveze, v Sloveniji pa je za poučevanje disciplin rokoborbe pristojna Nova rokoborska zveza Slovenije.

Življenjepis, zgodovina uspehov in dela v olimpijski športni panogi rokoborbi.

Andrej Marolt, rojen 20.10.1960 v Ljubljani, se je kot desetletni deček leta 1970 včlanil v rokoborski klub TVD Partizan Grosuplje. Njegov trener (pokojni) Milan Valič ,mu je dal pravi navdih za ta  borilni  šport Že kmalu po nekaj mesecih je pokazal nadarjenost za ta rokoborbo. Kot večina mladostnikov je bil tudi sam dejaven na drugih športnih področjih (rokomet - v pionirski dolenjski ekipi, nogomet, gimnastika). Ko pa je ugotovil, da vseh športnih panog ne bo mogel usklajevati se je moral odločiti za eno samo, rokoborbo.

Odločilni trenutek pa je nastopil na njegovem prvem rokoborskem tekmovanju (mladinskem državnem prvenstvu), ko je kot deček premagal tekmovalca, ki je imel veliko več tekmovalnih izkušenj. Presenečen nad svojim uspehom je ugotovil, da mora ostati v tem športu kjer bo lahko uspešno in z veseljem treniral. Po tem tekmovanju pa so kmalu sledili tudi vrhunski dosežki. Leta 1977-78 je postal mladinski državni prvak v svoji kategoriji.

Leta 1979 je bil izbran v reprezentanco in se udeležil raznih tekmovanj (Kanjiža RK Potisje, Beograd RK Partizan). S klubom TVD Partizan Grosuplje je tekmoval tudi v zahodni hrvaški ligi, kjer se je le ta zadrževal nekje na sredini lestvice.

Udeleževal sem je tudi raznih mladinskih šampionatov v bivši Jugoslaviji (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija). Kasneje je njegov matični klub zaradi finančnih in drugih težav propadel. Na vrhuncu tekmovalnega poleta ter po vseh letih treninga končal kariero, pač pa se je včlanil v RK Olimpija Ljubljana. Njegov novi trener je postal Klobučar Joco, predsednik kluba in rokoborske zveza Slovenije  pa Brane Omerzu. Z Olimpijo je leta 1982-83 osvojil naslov članskega državnega prvaka. V letu 1989 pa so postali tudi ekipni državni prvaki. Tudi v tem klubu je bil izbran v reprezentanco, kjer se je udeležil  tekmovanj (Poreč RK Poreč, Avstrija RK Celovec). Žal je tudi v tem klubu prišlo sčasoma do nesoglasij nekaterih članov zato je tudi ta klub razpadel.

Kljub temu se Andrej ni predal in s še nekaterimi tekmovalci ponovno ustanovil klub v Grosuplju, ki se je imenoval po novem sponzorju in podjetniku IKOM Grosuplje.

S tem klubom je leta 1991 osvojil naslov članskega državnega prvaka, nato pa leta 1992 osvojil tudi ekipni državni naslov. Zaradi velikega števila mladih članov (pionirji, kadeti, mladinci) sem je podal v trenerske vode, kjer so njegovi varovanci dosegli veliko zavidljivih uspehov (več državnih naslovov). Kljub treniranju mladih je še vedno tekmoval za člansko selekcijo. Ko pa je tudi tu nastala kriza, (kot vidite rokoborbi ni bilo z rožicami postlano) se je tudi ta klub razšel.

Opravil je tudi izpit za inštruktorja rokoborbe (OKS-OLIMP-ROKOBORSKA ZVEZA SLOVENIJE 27.11.2009, seminar za trenerje in sodnike v Petrinji na Hrvaškem 13.2.2010, HRVAŠKA ROKOBORSKA ZVEZA, program-UPRAVLJANJE Z LJUDMI V ŠPORTNIH ORGANIZACIJAH, ZVEZA ZA ŠPORT OTROK IN MLADINE SLOVENIJE 21.-22.4.2010).